Z glasbo se ukvarjam že skoraj štiri desetletja. Rodil sem se v Mariboru,  21. oktobra 1954. Otroštvo sem preživel v Lokavcu, majhnem kraju ob avstrijski meji, kamor sta bila starša dodeljena za učitelja. Živeli smo kar na šoli, kjer sta starša poučevala, oče pa je bil tudi ravnatelj in je vodil šolski tamburaški orkester. V stik z glasbo sem tako prišel že zelo zgodaj. Spomin mi seže v predšolske čase, ko sem ure in ure brenkal na velike in male tamburice ali pa izvabljal zvoke iz starega šolskega klavirja. Leta 1967 sem se preselil v Maribor, kjer sem že s trinajstimi leti živel kot podnajemnik, štiri leta kasneje pa sem se s starši preselil v Ljubljano, na Medensko cesto 73 v Vižmarjih, kjer živim še danes in kjer je lociran tudi Studio Činč.

Leta 1963 sem prvič prestopil prag glasbene šole. Najprej sem se učil harmoniko, potem pa klavir in fagot. Imam končano nižjo glasbeno šolo za harmoniko, nekaj letnikov fagota, ki sem ga igral tudi v orkestru mariborske srednje glasbene šole, deset letnikov klavirja (šest let nižje in štiri leta srednje glasbene šole na Teoretskem oddelku), po končani gimnaziji in Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, sem se leta 1975 vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto na Oddelek za muzikologijo, kjer sem študiral pri profesorjih: dr. Dragotinu Cvetku, dr. Janezu Rijavcu, dr. Jožetu Sivcu, prof. Pavlu Šivicu, prof. Marijanu Lipovšku, prof. Miroslavu Adlešiču … in v šolskem letu 1979/80 postal absolvent Oddelka za muzikologijo. Tu se je moja ''akademska'' glasbena pot končala, saj jo je uspela dokončno zasenčiti moja rockerska kariera, ki je bila v tem času izredno intenzivna.

V stik z rock glasbo sem prišel že v prvi polovici šestdesetih let. Ker sem živel blizu avstrijske meje in smo imeli doma že konec petdesetih tudi televizor, sem preko avstrijskih TV programov zelo zgodaj spoznal Elvisa, Jerry Lee Lewisa, Chuck Berryja, Carl Perkinsa, pa Beatle, Rollinge, Bob Dylana. Kot mulc sem ure in ure presedel pred radijem in poslušal avstrijski kanal tri, kjer je bilo veliko rock glasbe in, seveda, radio Luxemburg. Spomnim se tudi oddaje Beat Club, ki je bila ob petkih popoldne na avstrijski televiziji. Tam sem spoznal Animalse, s katerimi je igral klaviaturist Alan Price, eden mojih prvih vzornikov, pa Manfred Mann, Yardbirds, Kinks, Who, Small Faces, Spencer Davies Group in Stevie Winwooda, Jeff Beck Group in Nicky Hopkinsa, The Band in Garth Hudsona, Procol Harum in Gary Brookerja, Nice in Keith Emersona, John Mayalla in Bluesbreakerse, Jimi Hendrixa, pa skupine Cream, Traffic, Doors, Pink Floyd, Jethro Tull, Emerson, Lake & Palmer, Deep Purple z Jon Lordom, pa Led Zeppelin, Free, Allman Brothers Band… Vse te skupine so imele zelo velik vpliv na oblikovanje moje osebnosti, na moj svetovni nazor, še zlasti pa na moj glasbeni okus, ki je v veliki meri pogojeval tudi mojo glasbeno kariero.

V drugi polovici šestdesetih let sem se čedalje bolj navduševal nad bluesom. Še posebej močno so name vplivali: John Mayall s svojo blues šolo, (Eric Clapton, Peter Green) in Johnny Winter, kasneje pa tudi izvirni ''črni'' blues mojstri: Muddy Waters, Howlin' Wolf, Willie Dixon, John Lee Hooker, Sonny Boy Williams, Sonny Terry, Otis Spann, Memphis Slim, Luther Johnson, še prav posebej pa mi je bila blizu otožna lirična melodika BB Kinga. Prijatelji so me takrat klicali celo BB Činč. Sredi sedemdesetih sem imel doma kar svoj hišni BB Činč Blues Band in s prijatelji Dušanom Žiberno, Zdenkom Cotičem, Janezom Zmazkom in Vladom Kreslinom, preigraval razne blues standarde ter ure in ure improviziral v tem stilu. Sredi osemdestih sem z Zoranom Crnkovičem, enim naših najboljših blues kitaristov in bobnarjem Pavletom Rističem, vsak četrtek muziciral v diskoteki Turist (današnji Central), kjer je skoraj vedno z nami zaigral tudi kakšen zanimiv gost (Tomaž Domicelj, Dušan Uršič, Benjamin Čuček ...)

V šestdesetih sem bil tudi član Beatles Fan Cluba in Beatli so v mojem življenju odigrali še prav posebno vlogo. Pod njihovim vplivom sem se, kot samouk, naučil igrati kitaro, čeprav je moja rockerska kariera vseskozi temeljila na klaviaturah, še zlasti kasneje, ko sem postal eden redkih lastnikov Hammond orgel, ki so zame že kar zaščitni znak. Ker sem kot član Beatles Fan Cluba redno dobival tudi materiale o tem, kako so Beatli snemali v studiju in se navduševal nad producentskim delom Georgea Martina, je bila želja imeti svoj lastni studio že zelo zgodaj prisotna, a žal v tistem času še popolna utopija. Kljub temu sem prve korake v tej smeri naredil že takrat. Doma sem imel nek star madžarski magnetofon, s katerim sem se veliko snemal. Ko so se pojavili prvi kasetofoni, sem imel enega tudi sam in kmalu zatem še enega. Pa sem nanj posnel kitaro in hkrati s posnetkom te kitare v živo igral klavir ter vse skupaj snemal na drug kasetofon. Samo početje je bilo sicer silno zabavno, a zvok ni bil ravno kaj prida … So mi pa te izkušnje kasneje precej pomagale pri aranžiranju.

Prve glasbene skupine sem osnoval že sredi šestdesetih let, vendar je bilo to še obdobje učenja, iskanja lastnega izraza … V zgodnjih sedemdesetih letih, takoj po prihodu v Ljubljano, sem ustanovil skupino Jaguarji. Ko smo preko oglasa iskali kitarista, se je na avdiciji pojavil Janez Zmazek-Žan. Tako se je začelo moje dolgoletno sodelovanje in prijateljevanje s tem odličnim blues kitaristom, enim redkih slovenskih rockerjev, ki se niso nikoli ''prodali''. Konec leta 1972 sem bil eden od ustanovnih članov skupine Sedem svetlobnih let, prve slovenske ''supergrupe'' (kot se je takrat reklo skupinam, ki so jih sestavljali bivši člani že prej priznanih skupin), s katero sem veliko nastopal po Sloveniji in posnel kar nekaj skladb za RTV Ljubljana in Radio Študent. Za taisti radio sem posnel tudi avizo ''Ko študent na rajžo gre'', ki se je obdržala še vrsto let. Prvi nastop skupine Sedem svetlobnih let, v zasedbi Bor Gostiša, Boris Bele, Marko Belavič, Dušan Žiberna, Borut Činč, Andrej Veble in Danilo Karba, je bil na Boom festivalu spomladi leta 1973. Kot gosti skupine so nastopili pesnik Ivan Volarič-Feo (ustna harmonika), slikar Jože Slak (tabla) in režiser Franci Slak (uvodna napoved). To leto bo ostalo zame še posebej v lepem spominu, saj so se uresničile moje velike sanje, dobil sem svoje lastne Hammond orgle. Skladbo ''Krinko razkrinkaj'', katere avtor glasbe sem bil jaz, avtor besedila pa Andrej Trobentar, je skupina Sedem svetlobnih let izvajala na Boom festivalu leto dni kasneje in je izšla tudi na plošči ''Boom 74''. Takrat je skupina nastopila v zasedbi Boris Bele, Andrej Trobentar, Dušan Žiberna, Borut Činč, Andrej Veble in Jani Tutta. Jeseni istega leta sem v studiju 14 RTV Ljubljana sodeloval pri snemanju skladbe ''Hiškar Rogač'', avtorja Marka Breclja, ki je potem izšla na legendarnem albumu ''Cocktail'', zame še vedno enem najljubših domačih albumov. Igral sem klavir in Hammond orgle.

V začetku leta 1975, potem ko je že kar nekaj časa nastopal kot gost Sedem svetlobnih let, se je Marko Brecelj tudi uradno pridružil skupini, ki je z njegovim prihodom spremenila ime v Buldožer in kmalu zatem postala ena velikih jugoslovanskih skupin, deležna odličnih kritik, tako takratnih umetnikov (mojster Bojan Adamič, pisatelj Momo Kapor), kot tudi glasbenih kritikov (Dražen Vrdoljak, Darko Glavan, Vitomir Simurdić, Ognjen Tvrtković).

Buldožer so odlično sprejeli tudi v intelektualnih krogih. S svojo satiričnostjo, ki jo je prezentiral skozi formo rock teatra in s svojo brezkompromisnostjo je vplival na mnoge glasbenike in skupine takratne Jugoslavije (Riblja čorba, Bajaga, Zabranjeno pušenje, Elvis Kurtović i Meteori) … Nekatere skupine pa je Buldožer že na samem začetku kariere inspiriral s svojim imenom in tako na balkanskem področju uvedel trend ''industrijsko-strojnih'' imen (Parni valjak, Teška industrija …). Trenutno pripravljajo v Zagrebu dokumentarni glasbeni film, v katerem bo Buldožer prikazan kot začetek jugoslovanskega novega vala.

S skupino Buldožer sem nastopal po vsej Jugoslaviji in z njo posnel sedem studijskih albumov ter en dvojni koncertni album.

Bil sem tudi eden od avtorjev glasbe za film ''Živi bili pa vidjeli'', ki je bila v Puli, leta 1979, nagrajena z najvišjim priznanjem na področju filmske umetnosti, z zlato areno za scensko glasbo. Vsa leta sem v skupini Buldožer deloval kot skladatelj, aranžer, klaviaturist, občasno kitarist, vokalist in glasbeni producent. Svoje albume smo Buldožerji snemali v različnih jugoslovanskih studijih, od Ljubljane do Novega sada. Zadnji album, ''Noć'', pa smo posneli v 32-steznem Studiju Činč. Buldožer je nastopal po dvoranah od Jesenic do Štipa (Makedonija), celo desetletje polnil velike športne dvorane na ozemlju bivše Jugoslavije in med glasbeniki užival zelo velik ugled.

Osebno sem leta 1980 pristal na tretjem mestu Džuboksove lestvice najboljših jugoslovanskih klaviaturistov, z Borisom Beletom pa sva isto leto, na lestvici najboljših jugoslovanskih avtorjev, kot avtorski tandem Bele-Činč, pristala celo na drugem mestu.

V času nastopanja s skupino Buldožer sem spoznal in izmenjal glasbene izkušnje z velikim številom jugoslovanskih glasbenikov, s katerimi smo se večkrat, v okviru raznoraznih prireditev, našli na istem odru. Večinoma so bili to člani takrat precej priljubljenih skupin: Time, Indeksi, Bijelo dugme, Parni valjak, Leb i sol, Teška industrija, Smak, Yu grupa, September, Riblja čorba...

V začetku osemdesetih, takoj za tem, ko smo Buldožerji posneli album Nevino srce, je prišla za nami v Studio Tivoli skupina Riblja čorba. Tako sem spoznal tudi Bajago, ki je bil takrat še kitarist Riblje čorbe in mi je v pogovoru dejal, da je velik oboževalec skupine Buldožer ter opisal dogodek, ko je v neki beograjski prodajalni plošč čakal kar nekaj ur, preden je prišel na vrsto, da kupi našo prvo ploščo Pljuni istini u oči. Fasciniralo ga je, kako smo bili takrat popularni. Želel je slišati moje mnenje v zvezi s posnetki, ki jih je prinesel s sabo iz svojega beograjskega studija in so kasneje izšli na njegovi prvi samostojni plošči. Skladbe so me iskreno navdušile in spomnim se, da sem mu, med ostalim, omenil, da bi te skladbe utegnile imeti velik komercialni uspeh, kar se je kmalu za tem tudi zares zgodilo. Bil sem, torej, med prvimi, ki so slišali te posnetke in ko se danes tega spominjam, me prav veseli, da mu je uspelo narediti tako sijajno kariero.

Konec sedemdesetih let sem kot klaviaturist in ko-producent sodeloval s skupino Pankrti pri njihovem legendarnem albumu ''Dolgcajt'', prvem slovenskem punk albumu. Z njimi sem nastopal tudi na nekaterih večjih koncertih po Jugoslaviji (Ljubljana, Zagreb, Beograd). Kasneje sem s Petrom Lovšinom sodeloval tudi pri skupini Sokoli, prav tako pa tudi pri njegovih prvih dveh samostojnih albumih, ''Hiši nasprot sonca'' in ''Dolini kraljic'', ki sem ju posnel v svojem tonskem studiju ter prispeval klaviature, kitaro, aranžmaje in glasbeno produkcijo.

V času punka in novega vala sem se veliko mudil tudi v Beogradu in Zagrebu. V Beogradu sem se družil s takratnima urednikoma glasbene revije Džuboks, Momom Rajinom in Brankom Vukojevićem in z njima obiskoval nastope mladih beograjskih skupin ter tako spoznal nekatere glasbenike, ki so v kasnejših letih močno zaznamovali jugoslovanski rock'n'roll. Eden takih glasbenikov je bil vsekakor legendarni Koja, ki sem ga spoznal, ko je še igral pri skupini Limunovo drvo, v kateri so takrat igrali tudi nekateri drugi člani bodočega Šarla akrobata in Ekatarine. V Zagrebu sem prijateljeval z Branimirjem Džonijem Štulićem, člani skupine Film, ki so pred prihodom Jure Stublića igrali v Džonijevi skupini Azra, pa s člani skupine Prljavo kazalište, Jurico Pađenom, skupino Aerodrom in s člani Parnega valjka. Bil sem na snemanju prvega singla skupine Prljavo kazalište, pa na vajah Parnega valjka, ko je z njimi za kratek čas igral tudi Džoni Štulić.

To moje druženje s hrvaškimi glasbeniki je botrovalo sodelovanju s skupino Film, ki sem jo pripeljal v Ljubljano, kjer je v Helidonovem studiju v Šentvidu posnela svoj prvi album in ga pri ZO Helidon tudi izdala. Na snemanju sem bil prisoten le nekaj dni, potem pa sem za leto dni odšel na služenje vojaškega roka v Valjevo, kjer sem bil ''šef'' vojaškega orkestra, v katerem sta igrala tudi bobnar skupine ''Zlatni prsti'', Brane Milutinović-Bane in basist Ivica Žujević, ki je kasneje igral s skupino Jasmina Stavrosa. Jasminko Jagar, v valjevski kasarni zadolžen za ozvočenje, ki pa je kasneje ozvočeval tudi Buldožer, je konec osemdesetih naredil kariero v Kanadi, kjer je ozvočeval skupino Midnight Oil. Po prihodu iz vojske sem se veliko družil z glasbeniki iz Sarajeva, bil sem na snemanju prve plošče skupine Zabranjeno pušenje, spoznal Elvisa Kurtovića in še nekatere člane skupin, ki so takrat začele s sarajevskim novim primitivizmom.

V začetku osemdesetih sem kot klaviaturist sodeloval z Janijem Kovačičem. Skladbe, ki smo jih takrat posneli v studiju 14 RTV Ljubljana, pod producentsko taktirko Marka Breclja, so kasneje izšle na plošči ''Tretje oko'' (kitaro je igral Jonas Žnidaršič, bas pa Matevž Smerkol).

Na začetek osemdesetih me vežejo tudi prijetni spomini na sodelovanje z našim znanim ilustratorjem Marjanom Mančkom. Marjan me je prosil, da za njegov kratkometražni animirani film ''Zavetje'' (''Shelter'' - Viba film) napišem izvirno avtorsko glasbo. Prav v tistem času sem si kupil svoj prvi štirikanalni magnetofon, legendarnega TEAC-a, s katerim sem si veliko pomagal pri ustvarjanju te glasbe. Vso glasbo sem sam odigral, posnel in tudi zvočno oblikoval, tako, da sem na Vibo prinesel material, ki so ga potem le še presneli na celuloid. Kasneje je ta animirani filmček dobil celo prvo nagrado na enem od mednarodnih  festivalov animiranega filma.

Leta 1982 sem postavil na noge svoj lastni tonski studio, ki sem ga poimenoval kar Studio Činč. Ime se mi je zdelo dokaj posrečeno, saj je v sebi skrivalo tako moj priimek kot tudi ime popularnih konektorjev - vtikačev (činč oziroma chinch), ki so bili takrat sestavni del skoraj vseh mojih studijskih aparatur. Studio sem opremil za svoje lastne glasbene potrebe, a sem že kaj kmalu snemal tudi druge glasbenike, med prvimi dolgoletnega prijatelja Vlada Kreslina in njegovo skladbo ''Spet doma'', ki je v trenutku prišla na prvo mesto lestvice Stop Pops 20 in tisto leto tam tudi najdlje ostala. Potem sem naredil nekaj posnetkov s skupino Rock'n'feler, posnel skupino Brina, pri kateri sta igrala Cole Moretti in Miha Stabej, prišla je skupina Srp, pri kateri je prepeval Gojmir Lešnjak in kar naenkrat se je Studio Činč spremenil v takrat enega najbolj zasedenih glasbenih studijev. Sanje so se uresničile, utopija je postala realnost.

V prostorih Studija Činč sem v naslednjih dvajsetih letih kot tonski mojster in glasbeni producent posnel preko tisoč skladb, več sto projektov, od katerih so mnogi izšli na kasetah, vinilnih ploščah ali zgoščenkah. Na večini teh projektov je možno slišati tudi moje klaviaturistične ali kitarske parte, moje aranžmajske rešitve, ali celo moj spremljevalni glas. Svoje delo pa nisem omejil le na lastni studio, saj sem še naprej precej snemal ali produciral tudi po drugih glasbenih studijih. V nadaljevanju se bom osredotočil le na delo, ki sem ga opravljal izven lastnega studija, saj je vse, kar sem počel v svojem studiju, podrobneje opisano v poglavju z naslovom Studio Činč.

Spomladi leta 1984 sem kot klaviaturist sodeloval z mojstrom Bojanom Adamičem pri snemanju glasbe za televizijsko nadaljevanko ''Genijalci''. Snemali smo v Sinhro studiju ljubljanske televizije. Šlo je za izvedbo Adamičeve avtorske glasbe, dirigiral nam je sam mojster Adamič, tonski mojster je bil Drago Hribovšek, na basu je bil Karel Novak, kitaro je igral Grega Forjanič, bobnal je Tone Dimnik, pel pa Vlado Kreslin.

Junija in julija 1984 sem v studiju Top Ten, kot glasbeni producent, sodeloval s skupinami, ki so bile to leto izbrane za nastop na Novem rocku. To so bile skupine Marcus 5, Rock'n'feler, Klinika za cinike in Rdeči križ. Člani teh skupin so na sestanku z organizatorji Novega rocka izrazili željo, da bi radi videli mene na mestu glasbenega producenta, saj je nekaj skupin že pred tem snemalo v mojem studiju (Rock'n'feler, Rdeči križ in Klinika za cinike). Z Marcus 5 sem takrat prvič sodeloval, zato smo se pred snemanjem nekajkrat dobili tudi v njihovem prostoru za vajo. Pri njih je prepeval Vinci Vogue Anžlovar (danes priznani filmski režiser), kitaro je igral Ivan Bekčič, na basu pa je bil Jani Hace, skratka, odlična zasedba, s katero je bil pravi užitek delati. Skupina Rdeči križ je bila iz Kamnika, po svoji glasbeni orientaciji še najbližje takratnim Laibachom, kasneje se je preimenovala v Alah gegen Jezus in v drugi polovici osemdesetih še nekajkrat snemala v Studiju Činč. Skupini Klinika za cinike sem pri skladbi ''Mojca z modrcom števika 5'', poleg produkcije, odigral tudi bobne, Rock'nfelerji pa so bili tako ali tako stari znanci Studija Činč.

7. in 8. septembra 1984 sem na prireditvi Novi rock 84, spet na željo članov nastopajočih skupin, v živo miksal zvok. Takrat sva se spoznala tudi z Janezom Križajem, ki je skupini Marcus 5 pomagal pri zvoku na odru.

V začetku leta 1985 sem sodeloval s skupino Elvis Kurtović i Meteori iz Sarajeva, ki sem ji na plošči ''Bog da crko rokenrol'', posneti v studiju Tivoli, aranžiral in odigral vse klaviature.

Aprila 1985 sem sodeloval pri projektu ''Brez zavor'', avtorja Tomaža Domicelja. Album smo posneli v zasedbi Tomaž Domicelj (glavni vokal, kitare, Casio VL-1), Borut Činč (klavir, orgle, spremljevalni vokal), Dare Petrič (električna kitara, spremljevalni vokal), Miro Tomassini (bas kitara, spremljevalni vokal) in Lucijan Kodemac-Lučo (bobni, tolkala). Snemali smo v studiju Tivoli, sam pa sem Tomažu pomagal tudi pri produkciji.

Prav posebno mesto v moji karieri pa ima skupina ''Hotline'' iz Londona, z odličnima avtorjema in glasbenikoma Chrisom Haighom (violina, mandolina, kitara) in Jenny Beeching (vokal, kitara, banjo). Na njunem albumu z naslovom ''Hotline From London'', ki je izšel leta 1985 pri založniški hiši TDSSKD ''A'', snemali pa smo ga v studiju Top Ten, s tonskim mojstrom Daretom Novakom, sem sodeloval kot klaviaturist in glasbeni producent. Ritem sekcijo sta tvorila bivša člana skupine Quatebriga, Nino DeGlerija (bas) in Aleš Rendla (bobni). Električno kitaro je igral Dunajčan Klaus Trabitsch, sopran saksofon pa še en bivši Quatebriga, Milko Lazar. Posneli smo odličen album. Potem, ko sta mi Jenny in Chris na kaseti poslala okrog trideset demo posnetkov in sem se, kot producent, odločil, katere skladbe bomo uporabili za album, smo se, 12. in 13. maja 1985, dobili na vaji z Alešem in Ninom. 14. maja pa že snemali v studiju Top Ten. Konec julija je bil album zmiksan, nekaj manjših sprememb v miksu je bilo potem narejenih še sredi septembra in še istega leta je album tudi izšel. Z obema avtorjema, z Jenny in Chrisom, pa sem ostal v tesnih prijateljskih stikih vse do danes. Velikokrat sta me obiskala v Ljubljani, vsakič tudi kaj posnela v mojem studiju, sam sem jih kar nekajkrat poslušal na nastopih po Sloveniji, kjer sta vedno zelo navdušila, nazadnje sta prišla z družino oktobra 2002 in skupaj smo preživeli čudovit, nepozaben teden.

Sredi marca 1987 sem s Tomažem Domiceljem nastopil v takrat priljubljeni mladinski TV oddaji Ex-Libris. Tema oddaje je bila rock'n'roll. S skupino, v kateri sta, poleg naju s Tomažem, igrala še Karel Novak in Drago Gajo, smo najprej prikazali, vsak na svojem instrumentu, značilne glasbene figure za rock'n'roll, potem v tem stilu zaigrali nekaj Tomaževih skladb in na koncu, skupaj s prvim jugoslovanskim rock'n'roll pevcem, legendarnim Krunoslavom Slabincem-Kičom, izvedli še Elvisovo prvo uspešnico ''That's All Right, Mama''. Oddajo so na TV Slovenija še večkrat ponovili.

Čeprav zagrizen rocker, sem v drugi polovici osemdesetih in v začetku devetdesetih snemal klaviature tudi za marsikaterega izvajalca iz sveta domače pop estrade in to ne le v lastnem studiju, ampak tudi v drugih studijih. Tako sem posnel orgle na eni od skladb Helene Blagne (studio Metro), pa klavir pri skladbi Simone Weiss (studio Cankarjev dom), pa klaviature pri enem od projektov Brendija (studio Tivoli).

Konec aprila 1991 sem pomagal pri digitalnem masteringu prvih dveh albumov Buldožerja, Pljuni istini u oči in Zabranjeno plakatirati, ki smo ju zvočno prečistili in obdelali v mastering studiju Silvestra Žnidaršiča in sta kmalu zatem, pri ZO-Helidon, izšla v obliki zgoščenke. Kasneje sem v mastering studiju Gregorja Strniše sodeloval tudi pri digitalni obdelavi Buldožerjevih albumov Ako ste slobodni večeras, Nevino srce in Noć ter nekaterih albumih Adija Smolarja, Don Mentony Banda, Orlekov, Tomaža Domicelja ...

V tem času sem v studiju Tivoli sodeloval tudi s skupino Sokoli. Za album Marija, pomagaj sem posnel akustični klavir in vse ostale klaviature.

Junija 1992 sem se z Buldožerji spet mudil v studiju Tivoli, saj se je pričelo snemanje albuma Noć. Pri tem projektu sem imel, poleg vloge klaviaturista, kitarista in back vokalista, še funkcijo glasbenega producenta. Snemanje v Tivoliju se je razvleklo do septembra 1993, ko se je vse tragično končalo v plamenih in uničenju - tako posnetkov, kot samega studija.

Za tem sem se popolnoma osredotočil na delo v lastnem, na novo opremljenem in razširjenem Studiju Činč in se kar nekaj let nisem mudil v nobenem drugem studiju. Prvič sem ponovno snemal v Tivoliju šele poleti 2001, ko sem skupini Juhej in Vuhmepiš posnel klaviature za njihov tretji album, V rožicah.

28. oktobra 1993 smo Buldožerji, po skoraj devetih letih nenastopanja, nastopili v Hali Tivoli, na dobrodelnem koncertu za studio Tivoli in, med ostalim, odigrali tudi Brecljevo skladbo Požar, posebej pripravljeno prav za ta nastop in izvedeno le za to priložnost. Čeprav je TV Slovenija celoten nastop snemala, pa nastopa Buldožerjev na televiziji niso predvajali. Baje je, po besedah takratnega urednika Marka Prpiča, ''za Buldožer zmanjkalo prostora v zadnji od treh oddaj, nove oddaje pa naj ne bi imelo smisla delati samo zaradi enega benda''. Zanimivo opravičilo, ki pa je bilo, žal, v celoti neosnovano, saj je ''zmanjkalo prostora'' tudi za Petra Lovšina in skupino Don Mentony Band, ki so nastopili po Buldožerjih. Materiala je bilo, torej, dovolj tudi za četrto oddajo.

Po končanem delu na albumu Noć, ki smo ga, po požaru v Tivoliju, posneli v celoti še enkrat v Studiju Činč, smo z Buldožerji, poleti 1995, pričeli z vajami za koncertno promocijo albuma, novembra smo posneli videospot za skladbo Vojno lice, decembra istega leta smo že imeli prve koncerte, 22. decembra smo nastopili v zagrebški Hali sportova, na novoletni prireditvi ''Fiju-briju'', kjer je bilo prisotnih preko deset tisoč poslušalcev, potem so se zvrstili še nastopi po Sloveniji in Hrvaški (Celje, Logatec, Ljubljana, Pula, Maribor-Štuk, Velenje, Tolmin, pa spet Maribor-Lent).

Sledila je daljša koncertna pavza Buldožerjev. Sam pa sem medtem nastopil z Adijem Smolarjem in ekipo, ki je posnela album Jaz sem nor, v televizijski oddaji Pomp, kjer smo v živo odigrali skladbo Ljudje pa pravijo (10. novembra 1997), tri dni zatem pa še s skupino Don Mentony Band, na televizijskem koncertu, posnetem posebej za oddajo Sobotna noč. Slab teden kasneje, 19. novembra 1997, pa sem z Don Mentony Bandom nastopil še na koncertu v klubu Central.

Konec leta 1998 pa je prišla za Buldožer zelo zanimiva ponudba iz tujine. Za poletje 1999 sta bila planirana dva velika koncerta, ki bi naj obeležila 30. obletnico legendarnega Woodstocka. En koncert naj bi se dogajal v Ameriki, drug pa v Evropi.

Buldožerji smo dobili ponudbo s strani organizatorjev evropskega koncerta, ki naj bi se odvijal na dunajskem stadionu. Stvar je bila zelo resna, saj smo dobili in tudi že podpisali pogodbe, pričeli z vajami, pripravili fotomateriale, pričeli z delom na press materialih … potem pa je NATO napadel Jugoslavijo in evropski ''Woodstock'' je bil iz ''varnostnih razlogov'' odpovedan. Buldožerji smo potem to poletje nastopili na treh večjih domačih koncertih, najprej na Lentu v Mariboru, pa na Trn-festu v Ljubljani in zatem še na Rock Otočcu. Kot gost je z nami nastopil Vlado Divljan, nekdanji vodja beograjskih Idolov. Skupaj smo zaigrali nekaj naših in njegovih hitov (Žene i muškarci, Plesne cipele, Maljčiki, Malena …). Sledil je še nastop Buldožerja v Čakovcu in kasneje še zadnji nastop v Zagrebu, spet v nabito polni Hali sportova, na prireditvi, posvečeni petnajsti obletnici Radija 101.

Moje glasbeno delovanje pa ni vezano le na avtorsko, aranžersko, izvajalsko in studijsko delo. Občasno se angažiram tudi na drugih glasbenih področjih. Tako sem leta 2001, po zvočnem zapisu, notografiral dvajset skladb Adija Smolarja in jih tudi grafično oblikoval. Zaradi zahtev organizatorjev glasbenih festivalov, sem nekaterim avtorjem po zvočnem zapisu notografiral njihove skladbe (npr. J. Zmazek - Na dopustu). Poleg notografiranja se ukvarjam tudi z restavriranjem slabših zvočnih zapisov (posnetki z audio kaset, vinilnih plošč). Tako sem zvočno restavriral opus kitarista Uroša Lovšina - projekt klasične kitare skozi zgodovinska obdobja, ki je zahteval računalniško obdelavo, čiščenje posnetkov, dodajanje prostorov, zvočno ekvalizacijo, izenačevanje nivojev in je obsegal kar 13 CD plošč.

V svoji karieri sem občasno pisal tudi skladbe s področja resne glasbe. Tako je bila marca 2002, v okviru Državnega tekmovanja mladih pianistov v Mariboru, izvajana tudi moja skladba ''Zimska pravljica'', napisana za klavir štiriročno.

Nominacije in nagrade

-Buldožer : Živi bili pa vidjeli (Jadran film, 1979) nagrada ZLATA ARENA za scensko glasbo

Projekti, za katere sem bil kot glasbeni producent nominiran ali pa dobil nagrado

ZLATI PETELIN ( oziroma ZLATA NOTA ) :

ZLATI PETELIN 1996	99ZLATI PETELIN 1999	ZLATI PETELIN 2001

- Peter Lovšin : Hiša nasprot sonca ( Helidon 6751666 ) nagrada ZLATA NOTA

- Adi Smolar : Bognedaj da bi crknu TV ( Helidon 6751786 ) nagrada ZLATI PETELIN

- Adi Smolar : Saj te prime – pa te mine ( Helidon 6751822 ) nagrada ZLATI PETELIN

- Adi Smolar : Jaz sem nor ( Helidon 6751890 ) nagrada ZLATI PETELIN

- Adi Smolar : Od A do S ( Helidon 6751925 ) nagrada ZLATI PETELIN

- Adi Smolar : Jaz ne grem v šolo ( Statera 010 ) nagrada ZLATI PETELIN

- Juhej in Vuhmepiš : Med dvema ognjema ( Helidon 6751939 ) nagrada ZLATI PETELIN

- Janez Zmazek-Žan : Na drugi strani ( Helidon 6751857 ) nominacija ZLATI PETELIN

- Dan-D : Igra ( Helidon 6751848 ) nominacija ZLATI PETELIN

- Dan-D : Ko hodiš nad oblaki ( Helidon 6751916 ) nominacija ZLATI PETELIN

- Adi Smolar : Je treba delat ( Nika NR-CD-S-0001 ) nominacija ZLATI PETELIN

- Sausages : Sausages ( Dallas CD Dallas 178 ) nominacija ZLATI PETELIN